Insignia je predvsem velik avtomobil, ki je v karavanski, pardon, Tourer različici, še bolj uporabno orientiran. Pod kožo so novosti (Country Tourer prihaja skupaj z GSi-jem leto dni po temeljiti prenovi) še bolj očitne kot na prvi pogled. Insignija je izgubila nekaj teže in pridobila tehnične rešitve, ki pritičejo sodobnemu avtomobilu. Seveda se želi Opel tako ali drugače spogledovati  s premijskim segmentom. Podeželski karakter Country Tourerja pomeni, da gre za popularnega križanca s kančkom terenskosti. Za 25 milimetrov višje vzmetenje, prilagojene ostale komponente podvozja, vključujoč elektronski nadzor blaženja, drugačne pnevmatike in tokrat tudi štirikolesni pogon.

Terenskost vozila je tako oblikovalska kot marketinška domislica, ki pač vžiga. Pri Oplu so si za Insignijo Country Tourer izmislili plastične obrobe kolotekov, nekaj zaščite pod dnom, z že omenjenim višje nastavljenim podvozjem. Nič kaj drugače od drugih nemških in ne-nemških proizvajalcih, vključujoč proizvajalca iz volčjega mesta. Na testnem avtomobilu so v konfiguracijo naprednega štirikolesnega pogona vključili navorsko bogat (480 Nm) in precej močan (154 kW) štirivaljnik z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom. Pogon je opremljen s prenosom do vseh štirih koles in prilagajanjem trenutnim razmeram na cesti.

Dodatna višina Country Tourerja se kar izgubi v petih metrih dolžine in precejšnji medosni razdalji (2,8 m). Zato pa smo malo popustljivejši pri obračalnem krogu (11,7 m). Za vrtenje na mestu bo potrebno izbrati kateri drug model. Zunanjost bolj dovršeno kot pri predhodniku. Res je, že na prvi pogled je jasno, da brez pomočnikov pri parkiranju odbijači ne bodo dolgo nedotaknjeni. Zanimivi podrobnosti sta tudi spojler zadaj s stranskima oporama ter strešne sanke. Vstop v avtomobil je enostaven. Glede višine pa pri Country Tourerju ni pričakovati, da se sedi prav visoko. Pravi SUV-ji so višji. Zadnja vrata so opremili s električnim odpiralom in brezkontaknim stikalom pod zadnjim odbijačem, s simpatičnim piktogramom, ki se projecira na tla.

Armaturna plošča je bolj monolitna, merilniki se zdi sprva nekoliko nizko postavljeni. V sredino se nadaljujejo v velik zaslon z upravljanjem na dotik. Z upravljanjem prezračevanja in klimatizacije so šli nekoliko prenizko. Sicer pa so pri Oplu poskrbeli, da avtomobil nima pretiranega števila nepreglednih stikal. Razdelili so jih v več skupin. Nekoliko skrito za levo stranjo volana, na sredinsko konzolo spredaj, na volanskem obroču (tudi stikalo za njegovo gretje) in pred ročico samodejnega menjalnika. Merilniki so tako analogni kot digitalni. Za starino kot je testnik, se zdi to prijetna kombinacija. Mlajši bi si gotovo želeli tudi popolnoma digitalni kokpit. Ampak brez skrbi, HUD (zaslon s projekcijo na vetrobransko steklo) je pravi in nima poceni stekelca, vanj se projecira tudi navigacija in sporočila elektronskih varnostnih sistemov. Pod dolgem času nam eden izmed proizvajalcev spet ponuja vrsto uporabnih informacij na klasičen način. Pri testnem Oplu je bila to napetost in temperatura olja. Prijetna je tudi ambientalna osvetlitev in material zgornjega dela armaturna plošče. Sicer so pri Oplu izbrali precej različne materiale, trde mehke, nekaj vmes. Zaključna izdelava je precej dobra. Veliko smo pričakovali od sedežev s certifikatom za dobro sedenje. Zanimivo, da so od prejšnje različice sedeži vseeno drugačni in ne nujno dimenzijsko bolj bogati. Vsekakor hladijo in masirajo, vsaj na vozniški strani. Odlična je tudi nastavitev vzglavnika v štirih smereh. Zadaj je v vseh pogledih več kot dovolj prostora zahvaljujoč veliki medosni razdalji in ustreznim sedalom zadnje klopi. Sopotnike smo lahko razvajali tudi s hladnim tokom zraka, gretjem zadnjic in priključkom za polnjenje mobilnih naprav. Zadnje naslonjalo je mogoče zložiti v treh segmentih (40-20-40) in s tem povečati prtljažnik z ravnim dnom in stranskimi sanmi in elementi za fiksacijo tovora do več kot 1600 litrov. Ostane majhna klančina na koncu zloženih naslonjal in več kot dva metra dolg prostor.

Vrsta asistenčnih sistemov je seveda samoumevna. Pomagalo za vožnjo na pravem voznem pasu nežno obrača volan in ni pretirano agresivno. Tipala spredaj zaznavajo hitro bližajoče pešce in druga vozila. Vsaj pri našem testu nismo opazili pretirano število lažnih alarmov. Insignija lahko tudi samodejno parkira. Med parkiranjem lahko uporabljate senzorje in kamere okrog vozila. Občutljivost je stvar navade in nastavitve. Včasih je dejansko bolje prenašati piskanje kot plačevati račune za popravila. Navigacija se lahko projecira tako v HUD kot na zaslon v sredini merilnika hitrosti. Tempomat lahko seveda sam ohranja razdaljo do spredaj vozečega vozila. Sredinski zaslon omogoča uporabo z dvemi prsti, enako kot prehod skozi menije s listanjem vstran. Zgodi se, da uporabniški vmesnik ni popolnoma jasen, sploh pri dokončevanju vpisovanja v navigacijo ali prehoda iz vodenja nazaj. Vsekakor tovrstne operacije med vožnjo toplo odsvetujemo. Med vrsto podmenijev smo našli tudi podrobnosti pri nastavitvah klimatske naprave, tempomata, programov delovanja podvozja in upravljanja agregata ter priključenih naprav (Bluetooth).

Vožnja. Dobro. Kako dobro? Zelo dobro. Štirivaljnik ni predstavnik najtišje generacije. Po vžigu in v vožnji njegovega porekla ne boste spregledali. Glede na moč in ležerno razmetan navor, ga osemstopenjski Aisin-Warnerjev menjalnik drži v nizkih vrtljajih. Dokler si ne zaželite pritiska v naslonjalo sedeža. Pospeševanje ni vulgarno, ampak zelo hitro. Pri močnem pritisku na plin pa sopotniki tudi ne bodo ravno spali. Tudi zahvaljujoč štirikolesnemu pogonu odpade pretirano vklapljanje nadzornih sistemov za prenos moči na cesto. Vseeno prenos več moči na zadnji par koles traja nekaj trenutkov. Pri zares veselem poigravanju v športnem programu čutite zdrse težkega nosu in prehod v popravek zadnjega dela, ki ga sočasno opravi štirikolesni pogon. Odvisno od hitrosti in agresivnosti vožnje tudi ESP. S serijskimi gumami je delovanje pogonskega sklopa najlažje občutiti na mokri, ozki in zaviti cesti. Za razliko od lažjih (tudi precej bolj zvenečih) tekmecev je Insignija precej bolj uravnotežena. Zanimiva bi bila primerjava z Insignijo GSi. 

Vožnja - udobna. Zmogljivosti - prijetno visoke. Karakter - suvereno potovalen. Tako je tudi prav. Križanci, četudi močni, morajo biti dobri pri uporabi na slabših cestah, kar s športnostjo kot jo običajno poznamo, nima prave zveze. Pri naši testnih podvigih nam je Insignija Country Tourer 2.0 CDTI BiTurbo 4x4 vsakih 100 kilometrov porabila med 7 in 8 litrov dizelskega goriva. Čisto pričakovano, ob 1,8-tonski številki na tehtnici. Brezpotja torej? Lahko. Ne predolgo in nikakor ne neposredno v gozd. Zaščite, ki jih ponuja Country Tourer so predvsem plastične. Resnega kamenja ne bodo zadržale, nasedli pa tudi ne boste kar tako. Po makadamskih cestah bi lahko vozili neomejeno dolgo. Dokler jih prevečkrat ne prekrižajo rebra potokov ali velike udarne jame gre tudi precej hitro. Tako hitro, da se družine ne spodobi več voziti na tovrstne izlete. Nenazadnje takrat bi večina bodočih lastnikov ponovno pogledala tudi listek s ceno in umirila desno nogo. Po nekaj kilometrih gozdne ceste do lovske opazovalnice, do vikenda na samem ali surferske točke na obali, gre naravnost sanjsko.

Pri druženju z Oplovo Insignijo Country Tourer je čutiti predvsem vsakdanjo prepričljivost avtomobila, da vas brez napora, v domačem, dobro opremljenem in varnem okolju, prepelje kamorkoli. Oplovi inženirji so v avtomobil vložili veliko dela in očitno prepričali tudi marketingarje, da splača zgledovati po premijskih znamkah (zadaj prezračeni koluti, material in izvedba obes, odlični žarometi, asistenčni sistemi vključujoč On Star, …). Pozor, veliko odlik, ki jih je imel testni avto, je tudi pri Oplu potrebno ustrezno doplačati. Country Tourerja lahko kupite tudi v kombinaciji brez štirikolesnega pogona, z drugimi dizelskimi ali bencinskimi agregati. Žal pa gre v najmočnejših in dobro opremljenih različicah vedno zgolj za vprašanje ali si jo lahko privoščite. Pod pogojem, da sta vam avto in znamka kot taka všeč.

Drugo mnenje – Peter Pirkovič

Insignia nadaljuje svoje uspešno poslanstvo iz prve generacije in je temu posledično na veliko področjih napredovala. Notranjost razvaja z udobnimi sedeži, veliko prostora na zadnji klopi in ko se odpravimo na izlet, tega ne primankuje niti v prtljažniku. Niso se jim posrečili napol digitalni mernilniki, a zato toliko bolj cenimo dejstvo, da je multimedijska vsebina v slovenskem jeziku. Vozne lastnosti so na dovolj visokem nivoju, saj to nenazadnje zagotavlja zmogljivi dvolitrski dizel in zanesljiv štirikolesni pogon, s 14,5-centimetrski odmik karoserije od tal pa poskrbi za pustolovščine na makadamu. Čeprav za razliko od tekmecev nima na voljo zračnega vzmetenja, bo Insignia prepričevala s ceno, ki je lahko tudi za polovico nižja od Audija A6 Allroad ali Mercedesa E Allterrain. Končna cena kakopak ni nizka, a cenovna politika konkurence bo lahko dober Oplov argument.