Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Testi   |   Alfa Romeo Sprint 1.5
Osnovna cena: preračunano cca. 16.000 €
Cena testnega vozila: - €
dizajn
vozne lastnosti (za tiste čase)
krhka mehanika
Tehnični podatki
Motor: 4; prostornina - 1490 cm3; moč - 77 kW (105 KM) pri 6000 vrt/min; navor 133 Nm pri 4000 vrt/min;
Prenos: pogon - spredaj; menjalnik - 5, ročni; zavore - diski spredaj, bobni zadaj; gume - 190/55TR14; obračalni krog - 10,0 m;
Karoserija: 3-vrtatna, kupe; segment - B (spodnji srednji); mere (d/š/v) - 4020 mm x 1620 mm x 1300 mm; medosna razdalja - 2450 mm; prtljažnik - 325 l; rezervoar - 50 l; masa - 915 kg; nosilnost - 425 kg; skupna dovoljena masa - 1340 kg;
Zmogljivosti: pospešek - 10,4 s do 100 km/h; najvišja hitrost - 180 km/h; gorivo: bencin; poraba - 8,6 l/100 km;
Brezčasna lepota stare gospodične
Večkrat se usedemo tudi za volan starodobnikov in tokrat je to kar moja, 33 let stara Alfa.
Artur Švarc
22. februar 2021 | 0:20:00 | 19:51:00

Ni vse v novih avtih, tudi v časih, ko smo še hodili v vrtec, so tovarne po svetu že bruhale različne avtomobile, ki nekateri vozijo še danes in za tole rdečo bejbo so krivi Italijani.

V začetku devetdesetih je Alfa Romeo pripravil ljudski avto s sprednjim pogonom. Najprej je luč sveta ugledal Alfasud, 1975 pa še njegova trivratna kupe različica. Pod dizajn se je podpisal Italdesign, ki je v podobni maniri zrisal tudi Golfa in Hyundaijevega Ponyja. Eno so proporce, drugo pa nianse, pravijo. V nekaterih elementih je podoben večji sestri Alfi GTV, vseeno pa na robove in vogale odsekani kupe izstopa po maski z dvema paroma luči, nizko silhueto in položno zadnjo šipo, ki se končuje v majhen rob.

Kakorkoli že, Sprint kot kupe je živel vse do 1989, ko so sestavili še nekaj primerkov, zadnja velika serija pa je prišla na ceste 1988, kamor sodi tudi ta moj Sprint. V štartu je bil to še Alfasud Sprint, 1983 pa je po prenovi in podvozju, ki si ga je delil z novo Alfo 33, ostal le še Sprint.

Čeprav deluje kot kupe velik, meri le 4,02 metra v dolžino, visok je le 1,3 metra. V teh zgodnjih časih tudi sama teža ni bila nič kaj posebnega, prazen Sprint tehta 930 kilogramov.

Notranjost med parom dolgih vrat je prav tako nekaj posebnega, minimalistični dizajn po tistih časih vključuje dva okrogla merilnika, volan, v mojem primeru je original nadomestil športni Momo. Na armaturki sta dve prepoznavni odprtini za zrak, ki jih v nespremenjeni obliki še danes srečujemo v nekaterih drugih znamkah, na sredinski konzoli je klasično nastavljanje ogrevanja, hlajenja, stikala za meglenke in digitalna ura, ki je pokazatelj da gre za prenovljeno in pozno serijo.

Sedeži so udobni, školjkasti in postavljeni zelo nizko na tla. Zadaj sta še dva sedeža, ki omogočata sedenje tudi odraslim, vsaj tako me spomin na študentska leta opominja. Pod zadnjo šipo je koritastih 325 litrov prtljažnika, ki ga prekriva usnjen rolo in ti litri so v bistvu precej večji, kot razkrije številka. 

Bistvo te stvaritve inženirja Rudolfa Hruške pa je štirivaljni bokser v nosu. V tej Alfi je nadomestni 1,5-litrski motor, ki razvije 77 kW (105 KM) in 133 Nm navora. Streže mu petstopenjski menjalnik, ki poganja sprednji kolesi. Motor in menjalnik sta postavljena v vzdolžni osi, za dovajanje goriva skrbita dva dvojna Webrova vplinjača 36.

Za razliko od Alfasud Sprinta, ki je imel zavorne diske na menjalniku, je ta z mehaniko 33 že klasičen, na zadnjih kolesih pa so vendarle še bobni. Spredaj so McPhersonove vzmetne noge, zadaj os s panhardovim drogom zmanjšuje prečno nihanje. Čarovnija tega avta je to, da je na tleh ležeči bokserski motor osnova, na katero je pripet preostanek avtomobila in tako se reč tudi vozi. Pospeški in hitrost nista nič posebnega, vsaj ne po današnjih merilih, je pa zato lega dobesedno nora. Pred ovinkom je dovolj, da človek rahlo spusti plin, nacilja smer in potem pohodi. Sprint počepne in se spredaj prisesa v cesto, preostanek avtomobila pa povleče za sabo.

Seveda tako kot druge Alfe tega obdobja tudi Sprint ni imun na različne bolezni, bokser, čeprav neuničljiv, je precej občutljiv na hladno olje, še najšibkejši člen pa je bila od nekdaj pločevina. Slab material iz tovarne pod Vezuvom, s preveč ogljika, je poskrbel, da so nekateri primerki rjaveli že na reklami. Tudi moj primerek je imel pri starosti leto manj kot desetletje že gnile pragove, cvetel pa je tudi rob blatnika zadaj.

No, kakorkoli, moj Sprint je prišel k hiši kot darilo za maturo 1994 in kot osnovni primerek z 1,3-litrskim motorjem, ki ga je po okvari ležaja čez nekaj let zamenjal 1.5. Tudi jeklena platišča in vse ostalo so sčasoma, ko se je pokazalo, da bo reč po letu 2000 ostala pri hiši kot starodobnik, zamenjala lita Speedlineova 14-palčna platišča, prežgani izpuh je dobil zamenjavo z dvojnim zaključkom, oboje iz bogatejše opreme QV, avto je dobil tretma pri kozmetičarki in izolacijo.

A muhasta babnica je imela popadke vsa leta – od tega, da niso gorele luči, do tega, da so se zavore po prvi mehanski prenovi pred nekaj več kot 10 leti odločile, da bodo preprosto ostale zapikane in to nekaj dni pred lanskim Alfističnim srečanjem. Vsaka Sprintka, ki je preživela več kot 10 let, ima danes neko svojo identiteto in tudi ta je v črno rdeči kombinaciji, na zadku pa je prirejen spojler Alfasuda. Da bi človek skušal avtomobilu nadeti tudi Zenderjev kit, ki so ga imele najmočnejše 1,7-litrske različice, pa je že blasfemija.

Na srečo in veliko spoštovanje imamo doma tehničnega človeka, očeta, ki ima dovolj (ali preveč) časa, ki zdaj tako skrbi za dve starini, prvenstveno svojo Katrco, o kateri smo tu že pisali in zdaj še za Alfo. Še nekaj malenkosti kot je vilica 2. prestave in vrnitev na prvotno višino ostane – avto smo nekje pred 15 leti spustili s športnimi vzmetmi, a je preveč trd. Fotr pravi, da se s Katrco pelješ, Alfo pa moraš voziti. Kar je seveda tudi nesporna narava slednje. Avto ni bil namenjen za plebejce, ampak italijanske duše z voljo do užitkov in samega življenja. In lep je, lep pa je. Sicer pa, desno ogledalo je bilo za nje časa na seznamu za doplačilo!

Po dolgem času sem tako spet naredil nekaj kilometrov in tisto dretje malega bokserja skozi dvojni izpuh dvigne dlake pokonci, na fotografijah pa je v tej rdeči barvi in soncu nadvse fotogenična. Zgodb in prigod s to Alfo je nešteto, morda jih kdaj spišem vse, od dveh identičnih nesreč, do visoko leteče izpušne cevi pri enako visoki hitrosti in obdobja, ko sem imel tri take Alfe hkrati. Da o tem, da imam še dirkalno v beli barvi, ne govorim. Ah, kaj vse smo počeli, ko smo bili mladi.

Ta Sprint bo letos štel 33 let in ima določeno sentimentalno in še kako drugo vrednost. S stališča današnjih avtov je vožnja z njim smešno nerodna, trda in neudobna (asistenčna elektronika? Pa kaj še, edini kos elektronike sta ura in radio), ampak dizajn, ta je pa večen. Alfa nikoli več ni ponovila zgodbe z ljudskim kupejem, še najbližje je bil derivat Alfe 156, GT.

Sprintka je avto za srečanja in občasne izlete, za vsakdan je krhke italijanske lepotice v kristusovih letih škoda. Ampak, ko jo voziš prvi kilometer, pa drugi, pa tretji, bi jo lahko peljal še 100, 200 ali 1000. Naenkrat.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
spartan
Lepa alfa. Sem imel taisti motor, 1.5 boxer v 33-tki, 105 KS. Zadeva je letela, ampak v ovinkih je bila 33-tka smrtno nevarna, ker je zadnji konec avtomobila odnašalo...in to brez opozorila. Je pa glas boxerja res edinstven, to pa. če bi imel odltimerja pa bi imel neuničljivo 156 1.9 jtd.
22.2.2021 8:03:20
alfafil
To je meni a na najljubših Alf. Lepo, da si jo predstavil. Bom Marijana ali Janija vprašal kje si doma, pa jo pridem odpeljat.
22.2.2021 8:37:33
alfafil
Ena najljubših.
22.2.2021 8:38:26
K.
lepotica. Quadrofoglio verde ali je obstajala tudi Quadrofoglio oro?
22.2.2021 9:38:38
Aichi
Vidiš, to pa ne vem... QV vem da je bila, moram prospekt najt, ker mam
22.2.2021 10:36:21
etilometer
Pa še kako je imel oče prav, da se z avtami drugih znamk samo pelješ, Alfo je pa treba voziti in to velja še danes predvsem od giulia/stelvio modela naprej ….kaj bo pa prinesla prihodnost bomo pa videli 👍
22.2.2021 11:54:06
MaStr
Res je lepo videti takšne lepotice, ponovno obujene k življenju. Čestitke in srečno, Aichi!!!
23.2.2021 10:14:09
K.
ekola, QV je bila zgleda top ponudba: 1983–89: Sprint Alfa Romeo Sprint 1.7 Quadrifoglio Verde (1983–1987) Alfa Romeo Sprint rear In February 1983 Alfa Romeo updated all of its sports cars; the Sprint received a major facelift.[9] Thereafter the Alfasud prefix and Veloce suffix were abandoned, and the car was known as Alfa Romeo Sprint; this also in view of the release of the Alfa Romeo 33, which a few months later replaced the Alfasud family hatchback. The Sprint initially kept the platform of the earlier Sprint with inboard brakes, but updated body details described below. This model was sold from 1983 in its markets & in Australia only until late 1984. It later received a platform upgrade, which was now the same as that of the Alfa Romeo 33; this entailed modified front suspension, brakes mounted in the wheels instead of inboard like on the Alfasud, and drum brakes at the rear end.[2] Three models made up the Sprint range: 1.3 and 1.5, with engines and performance unchanged from the Alfasud Sprint Veloce, and the new 1.5 Quadrifoglio Verde—1.5 Cloverleaf in the UK. The Australian market received the green striped 105 BHP model at the end of 1984 and the 95 BHP model was dropped. A multitude of changes were involved in the stylistic refresh; there were a new grille, headlamps, wing mirrors, window surrounds and C-pillar ornaments. Bumpers went from chrome to plastic, and large plastic protective strips were added to the body sides; both sported coloured piping, which was grey for 1.3 cars, red for the 1.5 and green for the 1.5 Quadrifoglio. At the rear new trapezoidal tail light assemblies were pieced together with the license plate holder by a black plastic fascia, topped by an Alfa Romeo badge—never present on the Alfasud Sprint. In the cabin there were new seats with cloth seating surfaces and Texalfa backs, a new steering wheel and changes to elements of the dashboard and door panels. Sprint 1.3 and 1.5 came with steel wheels with black hubcaps from the Alfasud ti. The newly introduced 1.5 Quadrifoglio Verde sport variant was shown at the March 1983 Geneva Motor Show.[10] Its engine was the 1,490 cc carburated boxer, revised to put out 105 PS (77 kW; 104 hp) at 6,000 rpm; front brake discs were vented and the gearing shorter. In addition to the green bumper piping, also specific to the Quadrifoglio were a green instead of chrome scudetto in the front grille, a rear spoiler and 8-hole grey painted alloy wheels with metric Michelin TRX 190/55 tyres. Inside a three-spoke leather-covered steering wheel, green carpets and sport seats in black cloth with green embroidery. In November 1987 the Sprint was updated for the last time; the 1.3 variant was carried over, while the 1.5 engine was phased out and the 1.5 QV was superseded by the 118 PS (87 kW; 116 hp) Sprint 1.7 Quadrifoglio Verde.[11] The 1,286 cc (78 cu in) engine was directly derived from the 33 1.7 Quadrifoglio Verde,[2] and could propel the Sprint from 0 to 100 km/h (0 to 62 mph) in 9.3 seconds; to cope with the increased engine power, the 1.7 QV adopted vented brake discs upfront. the coloured piping and side plastic strips were deleted, and the Quadrifoglio had alloy wheels of a new design. A fuel injected and 3-way Catalytic converter-equipped 1.7 variant, with an engine again derived from a 33,[2] was added later for sale on specific markets. There were a total of 116,552 Sprints produced during its lifespan, which lasted from 1976 to 1989. 15 of these formed the basis of the Australian-built Giocattolo sports car, which used a mid-mounted Holden 5.0 group A V8 engine.[12] The Sprint had no direct predecessor or successor. In more recent times it found an heir in the Alfa Romeo GT, a coupé derived from the Alfa Romeo 156 and 147 - three generations newer than the Alfasud and Alfetta.
24.2.2021 13:55:07
Aichi
K..... to vse vem QV oprema je imela; desni špegl, brisalc zadnje šipe, športne sedeže, pase zadaj, lite speedline feltne kot na moji zdaj, dvojni zaključek auspuha... mam original prospekt, poslikam...
24.2.2021 18:14:21

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija