Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...

Tako enaka, a tako drugačna

Honda NT1100 in CRF1100 Africa Twin

Honda NT1100 in CRF1100 Africa Twin - Tako enaka, a tako drugačna
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
13.7.2022 13:17:00

NT1100 je tako rekoč največja novost v prodajni paleti Hondinih motociklov. Ta je nastal na osnovi prodajno priljubljene Africe Twin, ki je v letošnjemu modelskemu letu prav tako doživela nekaj izboljšav.

Peter Pirkovič Peter Pirkovič

Najprej sem sedel na vročega novinca z oznako NT1100. To je potovalni motor in čeprav sta si motocikla tehnično na las podobna, bo novinec nagovarjal drugačne kupce. Očitno je avtomobilska filozofija, ko iz enega avtomobila oziroma platforme izdelaš več derivatov, dosegla tudi proizvajalce dvokolesnikov. Seveda, to ni prvi Hondin poskus v tej smeri, saj je 1100-kubični pogonski agregat na voljo tudi pri CMX rebel 1100. Zelo verjetno tudi ne zadnji, kar spet ni tako slabo.

Namreč, CRF1100 Africa Twin je izrazito pustolovsko naravnan motocikel, s katerim se brez težav zapeljemo tudi izven asfaltnih površin. Nenazadnje pa ima ta za seboj še zelo bogato zgodovino, ki sega v prejšnje stoletje. Na drugi strani NT1100 odstopa povsem v drugo smer. Precej bolj potovalno. Tudi zato je serijsko opremljen s stranskima kovčkoma, medtem ko je centralni kovček na seznamu za doplačilo. Na seznamu serijske opreme je denimo še tempomat za potrebe vožnje po avtocesti ali ogrevanje ročic, centralno stojalo, k zelo ugodni vetrni zaščiti pa prispeva tudi nastavljiv vetrobran. Na voljo je kar 5 stopenj vetrne zaščite, a bo potrebno vsakič znova ustaviti in položaj urediti z obema rokama. Po nekaj poskusih sem za svojih 190 centimetrov višine našel pravi položaj in se deloma po avtocesti in stari cesti zapeljal proti Primorski. Še pred tem sem si moj pametni telefon povezal z multimedijskim sistemom (preko Bluetootha, poleg zaslona je tudi USB vmesnik), kjer sem na osrednjem 6,5-palčnem zaslonu na dotik, poleg številnih potovalnih podatkov, lahko spremljal tudi morebitne klice. Zmoti le dejstvo, da je začetni zagon osrednjega zaslona neverjetno dolg. 

1084-kubični agregat poznam, a ga v mojem primeru spremlja DCT menjalnik, ki nakup NT-ja podraži za 1100 evrov. Nanj se hitro navadim, čeprav se tu in tam ne ujameva najbolje, saj so moje želje eno, prestavna razmerja pa drugo. Avtomatiki se ne prepustim in vedno izberem možnost ročnega pretikanja preko stikal na krmilu. 75 kilovatov moči, ki jih razvija sodoben dvovaljnik, je povsem dovolj, da se z njim udobno peljem tudi na daljše razdalje. Pa naj bodo to gorski prelazi ali dolgočasna avtocesta. 20-litrska posoda za gorivo naj bi po tovarniških merilih zadostovala za 400 kilometrov vožnje brez postanka, a je v praksi ta podatek bližje številki 300. Povprečna poraba se giblje okrog štirih litrov in pol. NT1100 se navkljub 250 kilogramov suhe teže med ovinki zelo dobro znajde. Je lahkoten in vodljiv, nima pa v sebi pretirane športnosti. Motocikel je serijsko opremljen s sistemom proti zdrsu zadnjega kolesa in proti dvigovanju sprednjega kolesa. Med vožnjo sem, glede na potrebe, izbiral režim delovanja motorja preko treh različnih programov vožnje (potovalni, dežni in mestni), dodatno pa vsi trije ponujajo še različne po stopnje odzivnosti agregata, motorne zavore in nadzora zdrsa zadnjega kolesa.

NT1100 je brez dvoma dobrodošla popestritev v Hondinem programu potovalnikov. Nenazadnje tudi zaradi cenovne dostopnosti, saj začetna cena za ta motocikel znaša 14.490 evrov, v mojem primeru pa se končna cena zaradi samodejnega menjalnika in paketa opreme Urban Pack (50-litrski centralni kovček, notranja torba, naslon, 4,5-litrska torba za rezervoar) poviša na nekaj več kot 16 tisočakov. Skratka, še vedno dovolj primerna cena za nekoga, ki išče všečno oblikovan, udoben in tehnično napreden motor za daljše poti. Do zdaj je imela Honda v ponudbi zgolj prestižnega goldwinga, ki stane najmanj 30 tisočakov.

Potem pa skok še za krmilo CRF1100 Africe Twin. Spet. Namreč, lani sem jo preskusil z izboljšanim 1084-kubičnim agregatom v Adventure Sport izvedbi, za letošnje modelsko leto pa je ta dobila še nekaj izboljšav. Tokrat je bil testni model v polni bojni opremi paketa Customer Superpack, kjer so na seznamu trije aluminijasti kovčki, centralno stojalo, cevna zaščita motorja, LED dodatne luči ter zgornji in spodnji deflektorji. Zelo korekten motocikel za tiste, ki iščejo vsestranskost. V prenovljeni izdaji je Africa Twin dobila nov vetrobran, ki je nekoliko manjši, a ima 5-stopenjsko višinsko nastavitev. Večja in močnejša je zaščita karterja, zadnji nosilec je aluminijast, medtem ko so na spisku serijske opreme še tempomat, USB vtičnica, 12V vtičnica in ogrevane ročice. Izboljšan je tudi osrednji 6,5-palčni zaslon na dotik (tudi rokavico), ki omogoča povezovanje s pametnimi telefoni (Apple CarPlay in Android Auto). Omeniti velja še dvojne sprednje LED luči, ki so po novem opremljene s sistemom za boljšo vidnost podnevi Daytime Running Lights (DRL), dodatno pa je verzija Adventure Sports opremljena še s tristopenjskim sistemom za osvetljevanje ovinka v nočnem času. Ta prilagaja osvetlitev ovinka glede na nagib in hitrost. 

Torej, Africa Twin uporablja enak dvovaljni agregat z enako dozo moči in navora, a tokrat je bil testni primerek opremljen s klasičnim nožnim menjalnikom. Hondin enduro, kjer je položaj sedenja višji in dogajanje med vožnjo preglednejše, je izjemno agilen in venomer pripravljen na dinamiko. Vse je odvisno tudi od izbire voznega programa. Na voljo so štirje (mestni, potovalni, makadamski in offroad), a le pri potovalnem programu je polna moč motorja vedno na voljo. Pri ostalih je prepolovljena ali znižana na minimum, kar je povsem logično, glede na podlago, s katero se voznik spopada. Znotraj teh programov ima uporabnik možnost še dodatnih nastavitev, med drugim je možno nastavljati intenzivnost motornega zaviranja, dvig sprednjega kolesa pri pospeševanju ali dvig zadnjega pri zaviranju, pa intenzivnost dodatnega osvetljevanja v zavoju, niso pozabili niti možnost upravljanja sistema proti zdrsu pogonskega kolesa, ki ima kar sedem stopenj. Posoda za gorivo ima prostornine za skoraj 25 litrov, kar bo zadostovalo za okrog 400 kilometrov uglajene vožnje brez postanka. Na cesti se vede še za odtenek bolj prepričljivo kot NT1100. Nenazadnje ima elektronsko nastavljivo vzmetenje in blaženje, ki precej pripomore k suvereni drži med vožnjo. Bo pa zato potrebno bolj na široko odpreti denarnico. Tako opremljen Hondin potovalni enduro stane skoraj 20 tisočakov (osnovna cena 16.290 evrov). 

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2021 Avtomanija