Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   Glasba v avtu
Ko se sliši še kaj več kot zvok motorja
IT in avtomobilizem že desetletja potujeta z roko v roki in čeprav slednji šteje že častitljivih 130 let, je šele IT prinesel v štirikolesnike nekaj sodobnosti.
Artur Švarc
2. november 2018 | 19:53:23

Govorimo predvsem o elektroniki, ki je danes dosegla že neslutene navezave, sploh ker so nekateri avtomobili narejeni okoli osrednjega računalnika in softvera, s tem mislimo predvsem Muskovo Teslo. Ampak ta zgodba bi bila preobsežna, zanimiv pa se nam zdi pristop uvajanja radia v avto, ki sploh ni bil tako samoumeven, kot morda mislite.

Današnji sodobni štirikolesniki, če le niso tista poceni varianta, vozniku in potnikom ponujajo hud infotainment, zaslone na dotik, vsestranskost, povezavo v internet in še bi se kaj našlo, včasih pa je radio v avtomobilu pomenil le zvok glasbe namesto zvoka motorja.

Prvi poskusi avtoradiev so bili naravnost smešni. No, šlo je tudi za pionirsko obdobje radijske tehnike.

Ko so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja po desetletju uvajanja radijskih zvez radijske valove začeli uporabljati tudi za oddajanje programa, se je začelo noro obdobje radijskih sprejemnikov na elektronke in komercializacija po domovih. Avtombili kot rečeno, niso bili samoumevna tarča napredka, čeprav se je našlo kar nekaj poskusov improvizacije, nekateri od njih so bili videti silno bedasto. Komercialna uvedba radia v avtomobilu se je začela v tridesetih letih, ko je podjetje Galvin Manufacturing Coroporation, v lasti bratov Galvin (iz tega je kasneje nastala Motorola), pripravilo prve transformatorje za napreve, ki niso več potrebovale baterij, svoj posel pa so kmalu uspešno razširili tudi na radijske sprejemnike. Pisalo se je 1930, ko sta Galvina uvedla enega prvih komercialnih avtoradijev – Motorolo 5T71, ki se je v današnjem denarju preračunano prodajal za okoli 1500 evrov in se ga je dalo vgraditi v večino popularnih avtomobilov. Podobno pionirski je bil nemški Blaupunkt, ki je 1932 svoj prvi radio namestil v Studebakerja, v Veliki Britaniji pa je 1933 Crossley ponudil tovarniško vgrajene radie v svoje avtomobile. Začetna doba je bila v znamenju številnih težav z elektroko, saj so v 6,4-voltni avtomobilski napeljavi potrebovali precej višje in različne napetosti za elektronke v radijih. V povojnem obdobju se je napetost sicer dvignila na 12V, a potreba po zapleteni transformatorski elektroniki je ostala. Novo obdobje se je začelo 1952, ko je nemški Blaupunkt prešel na danes aktualno FM frekvenčno območje. IN da ne bo pomote, že zgodnji izdelki so imeli veliko rešitev, ki jih danes srečamo na najnovejših izdelkih, le da so bile prilagojene tehniki tistega časa in pogosto kar mehanske.

Klasika iz Lincolna Continental Cabrio iz 1932 – AM frekvenčni pas in elektronke.

Ena od funkcij, ki jo ima vsak radio, je »seek«, kjer s pritiskom na gumb iščemo naslednjo postajo. Če vemo, da so bili zgodnji radiji narejeni analogno in se je postaje izbiralo z vrtenjem gumba, je iskanje postaj pomenilo pravo malo raketno znanost. Fordovi radiji so imeli tako Town & Country funkcijo, z dvema stikaloma – s pritiskom na Town, je elektromotorček začel vrteti skalo, radio pa je znižal občutljivost sprejema in tako se je motorček ustavil, ko je radio našel zares močno lokalno skalo. Na drugi strani je Country počel isto, le da je sprejemal tudi slabše signale. Prostoročnost prav tako ni pogruntavščina zadnjega desetletja – na mestu, kjer imamo danes naslonjeno levo nogo (levo od sklopke), je bil gumb, kjer je voznik kar s pritiskom stopala sprožil iskanje naslednje postaje. Z današnjih let gledano je vse skupaj smešno, sploh pa ne smemo pozabiti, da je prvi radio s tranzistorji in s tem celo košaro manj problemi v avtomobile prišel šele aprila 1955, ko sta Chrysler in Philco objavila sodelovanje. Stal je takratnih 150 dolarjev in se je našel na seznamu dodatne opreme za Chryslerje in Imperialove modele.

Tako je Philips leta 1937 oglaševal svoj avto radio – 24x18x18 centimetrov ni zasedel prav malo prostora.

Prehod na tranzistorje pa je s sabo prinesel precejšnjo težavo – visoki stroški izdelave polprevodnika so pomenili, da so se spet zatekli k starim dobrim elektronkam. Chrsysler je po samo letu dni ponudil hibridni radio, ki je v končni stopnji sicer obratoval s tranzistorji, za napajanje pa so skrbele nizko napetostne elektronke.

Blaupunkotov model Koln iz leta 1958 – iz dolgih in srednjih valov je radio znal zdaj loviti tudi kratke FM valove.

Medtem ko je bil avto radio stlačen na majhen prostor na armaturki in omejen s prostorom, je avdio svet izven štirih koles napredoval s svetlobno hitrostjo, tudi ko gre za dodatne nosilce zvoka, od gramofonskih plošč in nekoliko kasneje uvedbe avdio kaset. Napredek v elektroniki je tako prinesel nove funkcije in Motorola je 1956 za Chryslerja pripravila radio za plošče pod imenom Highway Hi-Fi in se je prodajal vse do konca leta 1958. Ker je imel 16,66 obrata, je zahteval tudi posebne plošče – založba Columbia jih je prodajala izključno pri Chryslerjevih prodajalcih. Tovrstni triki bi danes naleteli že na pravne ovire glede varovanja konkurence, v petdesetih pa so bili le obupen (in obupan) poskus dodajanja dodatne vrednosti ob silno omejenih tehničnih možnostih. 1959 so radiji končno vrteli tudi male plošče s 45 obrati. Skoraj stoletje klasične vinilke se je v šestedestih začelo umikati magnetnim trakovom na kolutih, nekaj let pozneje pa Philipsovi avdio kaseti. V začetku šestdesetih je ameriški podjetnik in igralec Earl Muntz predstavil še neskončni magnetni trak v posebni kaseti s štirimi posnetki. Podobni poskusi so bili stari že vsaj desetletje, a zavoljo kompleksnosti in velikosti praktični bili niso.

Philipsov hibrid iz petdesetih je pomenil toliko bolj kompaktne mere, da je lahko v celoti šel v armaturko.

Znanost avtoradiev se je občutno zavrtela po 1964, ko je Philips predstavil nov kompaktni format, staro dobro avdio kaseto. Kljub temu so se skozi šestdeseta še pojavljale ideje o klasičnih magnetofonskih trakovih, a ko je Philipsu uspelo ustoličiti kaseto, se je fokus avto radiev za vrsto let preusmeril v sam zvok. Običajni zvočniki so bili za avdiofile pretihi in preslabotni, zato so se začeli pojavljati prvi ojačevalniki, ki so delovali na 12-voltnem avtomobilskem električnem napajanju. Eden od pionirjev je bil Jim Fosgate, kasneje ustanovitelj Rockford Fosgate,  njihove OEM izdelke pa še danes najdemo v številnih avtomobilih. 1983 je Zed Audio predstavil prvi ojačevalnik z 200 vati na kanal. HiFonics Zeus je uporabljal kar običajne zvočnike, ki pa niso najbolj navdušeni nad ekstremnimi temperaturami in tresljaji, ki vladajo v avtomobilu, zato je bilo treba zastaviti nove rešitve z drugimi materiali. Do srede osemdesetih so tranzistorski povsem izpodrinili ojačevalnike na elektronke, a hkrati se je začelo kazati, da je razlika v zvoku, ki ga naredi zastarela elektronka, vendarle občutna (in slišna), zato je retro naenkrat postalo »in« in še danes hibridi med tranzistorji in elektronkami pomenijo smetano na torti za avdiofile. Nenazadnje je pred tremi leti na ta trg vstopil celo Fender.

AMC-jev Matador iz 1978 z AM-FM radiem in kaseto z magnetofonskim trakom z osmimi pesmimi.

A osemdeseta so prinesla še eno novost, ki ni bila vezana le na avtomobilski avdio – CD plošče. In čeprav se bodo kasetarji v avtomobilih ohranjali vse do pred nekaj leti, je postalo jasno, da je digitalni medij, sicer na analogno vrtečem se ploščku, prihodnost, vsaj mislili so tako. Proti koncu osemdesetih so se tako začeli pojavljati tudi avto radiji s CD predvajalnikom – prvi je bil Ford, ki je 1987 ponudil CD player v Lincolnu Town Car. Vgrajen je bil v spodnji del armaturke, neposredno pod masko radija.

Ford Sierra iz 1990 – naivna osemdeseta dizajna in vgrajena reža za kasete na armaturki.

A CD predvajalnik je eno, CD predvajalnik a avtu pa drugo. Tresljaji in vibracije so zelo dolgo časa predstavljali veliko težavo, ki je lahko pomenila , da je laser izgubil sled in začasno prekinil predvajanje. To se je popravilo šele v devetdesetih z aktivno in pasivno zaščito pred preskokom. A CD je prišel v avtomobile le zaradi praktične in manj avdiofilske vrednosti, saj so zvoki motorja in ostalih komponent vedno prisotni in tudi zaradi tega, da CD-ja za uporabo v avtu ni bilo več treba presneti na kaseto.

Skupaj z razmahom računalništva v devetdesetih je postalo kmalu jasno, da osrednji del avtomobila, ki ni neposredno povezan s samo vožnjo, ne bo mogel ostali dolgo časa  strogo namenska naprava. Po drugi strani pa je avtomobilska industrija znana po tem, da pri določenih rešitvah caplja za aktualnimi trendi in avtomobilski radiji so bili dolgo časa tipičen primer. Ko je sredi devetdesetih začel vladati format MP3 kot popolna digitalna oblika, so se pri avtomobilih globoko v 21. stoletje še vedno naslanjali na stare dobre avdio kasete, CD je bil luksuz in dodatek kasetni enoti, izmenjevalnik, ki je omogočal hkratno nalaganje več CD-jev pa sploh znanstvena fantastika. 74 minut avdio CD-ja je imelo v primerjavi z novim digitalnim formatom vse preveč omejitev, da bi bilo uporabnih, malo bolje je bilo šele takrat, ko so nam prvi domači računalniški CD  zapisovalniki omogočali kolikor toliko svobodbno izbiro glasbe in ustvarjanje kompilacij. Šele po 2000 so se začeli pojavljati CD predvajalniki, ki so znali namesto 74 minut 16-bitnega vzorčenega avdio zapisa prebaviti za 650 MB MP3 datotek, razmerje, ki smo ga poznali kot 1:12 v primerjavi z nekompresiranim zvokom CD-ja. A sredi 2000-ih je bil CD praktično že nepraktičen in mrtev, čeprav se pri kom še danes iz sprednjega predala usuje kakih 20 CD-jev. Prišla je doba popolne digitalizacije in z njimi USB vmesnika, ki ga ima danes praktično vsak resen proizvajalec v svoji ponudbi.

Avdio industrija za avtomobile je danes sicer malo na stranski cesti, a vrhunske tehnike in zvoka ne bo hitro zmanjkalo.

Šele s prenosom MP3 z vrtečega 12-centimetrskega ploščka na fiksni nosilec kot je USB ključek se je v avtomobilih z desetletjem zamude dokončala digitalizacija zvoka. Večinoma še vedno na klasičnih vgradnih radijih, saj so posebne vmesnike v avtomobilih začeli uvajati šele pred nekaj leti, vključno z rahlo arhaičnim analognim audio-in, kamor svoje glasbene knjižnice tiščijo predvsem »sadjarji« ali pa kdo vzneseno igra električno kitaro. Šalo na stran, z USB je avto radio dokončno dozorel, spremeniti se je moral le še iz strogo namenske naprave v vsestranski izdelek, podobno kot so se v multimedijske predvajalnike razširili prvi MP3 predvajalniki.

Svoje je dodal tudi Bluetooth, ki je hkrati z nastopom pametnih mobilnikov odpravil še en problem – zahtevo po fizičnem kontaktu nosilca. Sploh, ker je povprečni mobilnik danes kar lepa banka gigabajtov. Iz običajne reže DIN in 2DIN so radiji postali vse bolj domena proizvajalca avtomobila in manj radia – s tem smo sicer izgubili možnost vgradnje starih dobrih avtoradijev, ki smo jih včasih na kile kupovali v Italiji, a dobili vsestransko napravo, ki združuje tudi upravljanje telefona, izpisuje potovalne parametre in poskrbi za navigacijo. Da smo prišli do tega, se je moral avto radio najprej poenostaviti, preden je spet postal kompleksna naprava. Danes praktično vsi proizvajalci ponujajo svoj infotainment s širokim spektrom podpore predvajanju glasbe, tudi satelitskih in digitalnih radiev, a otroških bolezni, ki smo jih omenjali s capljanjem za ostalim IT svetom, še niso povsem preboleli.

Sodoben aftermarket DIN radio – podpira CD-je, če jih še kdo ima, MP3 in seveda USB vmesnik (na desni)

Renault je svoj infotainment zasnoval na osnovi Androida in prva generacija je bila tako hroščata in nedelujoča, da je bilo za zahtevnejšega informatika uporaba le tega pravo malo orgazmično doživetje, sploh ko je ob menjavi pesmi avto ugasnil luči. Za večino proizvajalcev tako ali tako stoji kak elektronski velikan, ki pa ni imun na kikse kot je bil to primer zadnje generacije Mazde 6, kjer je Panasonic svoj radio slabo uskladil z USB enoto in 10 minutno prebiranje ključka z velikostjo 16 GB ob vsakem zagonu avtomobila zrelo za strel v glavo.

Renaultov R-Link je potem, ko je prebolel otroške bolezni, postal izvrsten infoitainment sistem.

Kaj lahko pričakujemo po 100 letih elektronke in AM modulacije v bližnji prihodnosti? Predvsem povezljivost in sinhronizacijo z ostalimi napravami, digitalni prenos podatkov, tako DAB kot predvajanje vaše domače zbirke glasbe na domačem disku na drugi konec sveti - kaset in CD-jev, verjamemo, že zdavnaj nimate več.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
jjs
Tole na naslovni sliki vgrajujejo v Lade?
3.11.2018 15:11:30
spartan
Imam se CD oz. Mp3. Tu pa tam se uporabljam, iz nostalgije....Drugace imam direkten link na net in lahko "streamam" glasbo, kot zelim, deluje tako android kot apple btez problema. USB kljucek..? Bom raje preskocil....
4.11.2018 23:33:29

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija