Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   Na današnji dan
Pol stoletja eksperimenta, imenovanega AMX 3
American Motorsport Corporation je na prelomu sedemdesetih hotel narediti superšportnika, končalo pa se je s polomom.
Artur Švarc
23. marec 2020 | 7:18:00

Z AMX/3 je hotel AMC nagajati Fordu, De Tomasu in njegovi Panteri. Dizajn in pogon je prispeval AMC, podvozje in šasijo so razvili v Evropi. V projekt so bili vpleteni tudi pri Italdesignu in BMW-ju, prototipe pa je skupaj z Diomantejem pripravljal Bizzarini. Čeprav je AMC, ki je avto predstavil marca 1970, z 1971 načrtoval serijsko proizvodnjo pri Karmannu v Nemčiji, dlje od petih prototipov niso prišli. 

Kmalu po predstavitvi je AMC projekt brez pojasnil ugasnil. Čeprav je Bizzarini skušal nadaljevati s projektom pod svojim imenom, mu to ni uspelo.

AMX/3 je v osnovi pol-monokok s centralnim nosilcem za motor in škatlastim ogrodjem. BMW, ki je prevzel zgodnje testiranje, je pohvalil zasnovo, da tako trdne karoserije še niso testirali. Vsako kolo je bilo posamično vpeto z dvojnimi vodili, nosilci so iz aluminija, vsako kolo je vzmeteno z dvojnim teleskopom in vijačno vzmetjo. V višino avto meri le 1,1 metra, širok pa je kar 1,92 metra.

AMX/3 ima AMC-jev V8, nameščen sredinsko. S prostornino 6383 cm3 je premogel 254 kW (345 KM) in 583 Nm navora, po evropskem standardu DIN 70020, ki je takrat bil v veljavi, pa le 217 kW (295 KM). Med razvojem so ocenili, da bo aerodinamična puščica dosegala vsaj 257 km/h, kar pa se v praksi potem ni zgodilo. Maksimum, ki so ga testniki izvlekli, je bil 233 km/h. Težava je bila v sprednjem delu, ki ga je pri višjih hitrostih dvigovalo in pri tem je povzročal dodaten upor. Šele z dodatnimi spojlerji spredaj so uspeli potem v Monzi doseči 273 km/h.

Konec 1969 je Diomante začel z izdelavo prototipov. Koliko točno, ne bo nikoli znano. Ve se, da so bili končani trije prototipi in še dva predserijska primerka. Bizzarini je pozneje iz delov sestavil še šestega.

Prvi prototip je bil svetlo rumen in je nastal že pomladi 1969 v Livornu. Z njim je BMW opravil obsežen testni program, preden so ga konec 1969 vrnili Diomanteju. Avto se je 1973 vrnil v ZDA brez motorja in menjalnika, po obsežni prenovi lani jeseni je zdaj v zasebnih rokah.

Poleti 1969 so naredili drugi prototip v Monza rdeči barvi, ki je imel na sprednjem pokrovu dodatne reže za hlajenje. Tudi tega so imeli pri BMW-ju, BIzzarini pa ga je potem testiral v Monzi.  Pred nekaj leti so ga, obnovljenega in v barvi rdeče pomaranče prodali zbiratelju za 900 tisoč dolarjev, kar je tudi najvišja cena, ki jo je kdaj dosegel AMC-jev avto.

Tudi tretji prototip je bil rdeč, namenjen pa je bil promociji. 1970 so ga razstavljali vse od Rima pa do New Yorka. Avto je ostal v ZDA, 1978 pa je šel v zasebne roke, ki ga ima še danes in ga občasno posoja za klasične avto dogodke.

Če se je drugi prototip imenoval Monza Car, je bil četrti Turin Car, po Torinu. Od ostalih se je razlikoval po daljšem zadku in enojni šipi na vratih. DIomante ga je dokončal v drugi polovici 1970, ko se je AMC že umaknil. Oktobra 1970 ga je na avtosalonu v Turinu Bizzarini pokazal pod svojim imenom Bizzarini Sciabola, leto pozneje ga je kupil ameriški zbiratelj.

Zanimivo, peti avto so končali še pred četrtim in tik je imel še trikotno steklo na vratih. AMC je avto prevzel poleti 1970 in ga prepeljal v ZDA, čeprav ni bil povsem končan – ni imel merilnikov, pa tudi podvozje še ni bilo nastavljeno. Tudi ta je, po nekaj predelavah in vrnitvah v prvotno stanje, v zasebnih rokah in se pojavlja na razstavah.

Šesti primerek je tudi uradno nosil ime Sciabola in je bil končan 1971 iz delov, ki so jih imeli na zalogi že leto prej. Tudi zato ga imajo za originalnega AMX/3 številka 6, prav tako kot trojka pa nima dodatnih zračnikov na sprednjem pokrovu. Za razliko od ostalih petih je veliko delov drugačnih, vzetih od Bertoneja in Fiata, od merilnikov do zadnjih luči, ki so s Fiata 850. Avto je ostal v Diomantejevih rokah in je bil 1976 predstavljen na salonu v Torinu kot Bizzarini Sciabola.

A skrivnostni AMC-jev posebnež ima še nekaj primerkov. Sedmo šasijo, ki ni bila končana, je Diomante prodal v roke Giorgia Giordanenga, ki se je ukvarjal z restavracijo klasičnih italijanskih športnikov. Ta je uspel nekako kompletirati avto v začetku osemdesetih, oblikovno pa je podoben šestemu. Poganjal ga je Chevroletov V8, zdaj pa ima v privatnih rokah Ferrarijev V12.

Osmica je le šasija, ki je služila kot razstavni avto Iso Varedo. Poganjal ga je Fordov V8, predstavili so ga v Torinu 1972. Iso Rivolta, italijanski butični proizvajalec pa je razmišljal tudi o serijski proizvodnji. Danes je avto na razstavi v muzeju na Floridi.

In ko so na avto že vsi pozabili, se je 2002 v Bruslju pojavil spider. Menda je postavljen na še eno nedokončano šasijo, ki jo je DIomante skupaj s sedmo predal Giordanengi. Stilistično je avto daleč od AMX/3 in bolj podoben Bizzariniju P 538.

Ampak neglede na teh nekaj revčkov, ki so še pred rojstvom ostali brez očeta, dolgujemo tudi razlago, zakaj se je AMC sploh umaknil iz zgodbe. AMC je jeseni 1969 doživel največjo stavko v zgodovini, ki je zamaknila uvedbo novega velikoserijskega Horneta. Posledično so v leto 1970 zakorakali z velikimi likvidnostnimi problemi, ki so pomenili opustitev vseh posebnih projektov.

Druga težava je bila cena. Avto je bil z ocenjenimi 10 do 12 tisoč dolarji daleč nad konkurenčno Pantero, pri čemer je idejni oče projekta, Richard Teague, iz čustvenih razlogov do AMX/3 realnost skrival pred ostalimi menedžerji. Prav tako so vmes v ZDA uvedli nove varnostne standarde, ki jim AMX/3 s svojim koničastim nosom tudi pomotoma ni ustrezal. Pri De Tomasu so Panteri nadeli poseben črni odbijač, pri AMX/3 pa bi to zahtevalo precejšno spremembo v konstrukciji.

Težave so bile tudi okrog proizvodnje. Karmann je bil prezapolnjen z AMC Javelinom, zadnji žebelj v krsti pa so zabile Bizzarinijeve finančne težave. Po umiku AMC poleti 1970 je bilo še nekaj poskusov oživitve, Bizzarini je želel sam sestaviti 30 primerkov, od tega 10 za AMC v ZDA in 20 zase v Evropi. Verjetnost, da bi bila Bizzarini in Diomante sploh sposobna izpeljati tako serijo, pa je zelo majhna. Vrsto let pozneje je Bizzarini razlagal, da mu je AMC ponudil, da bi sam nadaljeval serijo, vendar zanjo preprosto ni imel »jajc«. Po ustavitvi projekta je Diomante 9 začetih konstrukcij uničil, prototipi pa so ostali. Vendarle se verjame, da je nekaj šasij skril in uporabil v drugih projektih.

Nenavadni AMX/3 pravzaprav nikoli ni želel niti umreti. V Kaliforniji je 2007 nastalo podjetje Sciabola Inc, ki je želelo proizvajati replike AMX/3, vendar zaradi finančnih razlogov niso izdelali nobene. Teaguesov sin Jeff, ki je prav tako oblikovalec in je med drugim delal za Ford, 2005 zrisal študijo AMX/4, deset let nazaj pa AMX/5. Vse je tudi ostalo pri tem.

AMX/3 je šel v zgodovino kot eden najbolj posebnih športnikov in verjetno najlepšega ameriškega športnika, ki mu rojstvo ni bilo usojeno, kar pa ne zmanjšuje njegovega kultnega statusa in dejstva, da je bil prvi ameriški športni avto s sredinsko nameščenim motorjem.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija