Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zanimivosti   |   Najdražji avto
Avto iz drugega sveta
Velja za najdražji avto na svetu, videti pa je, kot bi ga nekdo mimogrede sestavil v svoji garaži. Ne morete ga kupiti, ne morete ga voziti, lahko pa si zamišljate, da ga vidite. Vsako noč, zazrti v nebo.
Artur Švarc
6. november 2018 | 9:53:52

Počasi bo minilo 50 let od njegovega nastanka. Nima ne vrat, ne strehe, ne veterobranskega stekla in njegov motor premore le eno konjsko silo, potnikom pa sta bila na voljo dva sedeža, vzeta kar iz vrtne garniture. Vseeno je Lunar Roving Vehicle ali LRV stal skoraj 40 milijonov dolarjev v denarju tistega časa, če ne upoštevamo inflacije. V vsem svojem poslanstvu je na Luni opravil le 90 kilometrov, kar preračunano prinese skoraj tričetrt milijončka takratnih zelencev za prevoženi kilometer.

Vozilo so uporabljali astronavti med zadnjimi tremi odpravami Apolla, 15 do 17 v letih 1971 in 1972, ideja, da se bomo nekoč  zares vozili po drugem planetu, pa je seveda vzklila že davno prej, še preden je človek zares poletel v vesolje. Kmalu po tistem, ko je bil nemški raketni čudežnik Wernher von Braun rekrutiran v ameriški vesoljski program, je v enem od svojih člankov v ameriški reviji Collier's Weekly zapisal idejo, kako bo človek živel na luni šest tednov, opremo pa bodo premikali desetonski traktorji s prikolicami. Februarja 1964 je v Popular Science von Braun, takrat že direktor Nasinega Marshallovega vesoljskega centra, razpravljal o potrebi po vozilu, s katerim bi astronavti na Luninem površju opravljali najrazličnejše naloge.

Na prvi pogled je lunarni rover narejen kot bi ga sestavili v sosedovi garaži in kar težko je verjeti, da je v današnjem denarju stal 150 milijonov dolarjev.

LRV je zasnoval inženir Mieczyslaw G. Bekker, končni dizajn, gume in mehanizem zlaganja pa je izdelal inženir Ferenc Pavlics. Nasa je posel predala Boeingu, vrednost pogodbe je znašala 19 milijonov dolarjev, rok za prvi dobavljeni LRV pa je bil postavljen na prvi aprli 1971, a stroški so zbezljali in na koncu je vse skupaj končalo pri astronomskih 38 milijonih dolarjev. Boeing je izdelal štiri funkcionalne LRV za odprave Apollo 15, 16 in 17, četrti pa je, potem ko je Nasa odpovedala nadaljnje odprave na Luno, končal za rezervne dele. LRV-jev je bilo sicer še kar nekaj, večinoma so bili narejeni le za testiranje vožnje, študije vibracij in zlaganja v lunarni modul.

Najdražje vozilce v zgodovini so prvič uporabili 31. julija 1971 med opravo Apollo 15. Z njim so astronavti lahko pokrili večje razdalje okrog mesta pristanka, še vedno pa je veljalo, da morajo ostati na razdalji, ki jo lahko prehodijo peš, če bi se vozilo slučajno pokvarilo. Končna hitrost LRV je bila 13 km/h, čeprav je Gene Cernan z njim dosegel 18 km/h, kar je danes neke vrste hitrostni rekord na Luni. LRV so razvili v samo 17 mesecih in se je na Luni odrezal izvrstno, brez kakršnihkoli omembe vrednih težav. Harrison Schmitt iz Apolla 17 je za lunarno vozilce povedal: »LRV se je pokazal za zanesljivo, varno in vsestransko raziskovalno vozilo, za kar je bil tudi namenjen. Brez njega bi znanstvena odkritja odprav, na katerih so ga uporabili, ne bila mogoča, prav tako naše razumevanje evolucije Lune.«

Space Exploration Vehicle je avtodom v pravem pomenu besede, zaenkrat in kot kaže bo pri tem tudi ostalo, pa ga testirajo le na rodnem planetu.

LRV je imel nekaj težav, a večina je nastala zaradi »nevarne vožnje«. Vozilce Apolla 16 je med drugo vožnjo izgubilo zadnji blatnik, zaradi česar je lunarni prah letel navzgor in pokril astronavte, konzolo in komunikacijsko opremo, to pa je privedlo do pregrevanja baterij, ki so se spraznile hitreje. Enako se je zgodilo tudi pri naslednji odpravi, ko je Cernan po nesreči z ročajem kladiva odbil blatnik. Ekipa je skušala prilepiti blatnik nazaj z lepilnim trakom, vendar ta zaradi prahu ni prijel in blatnik je odletel po eni uri vožnje. Pozneje so astronavti naredili rezervni blatnik kar iz zemljevidov, namenjenih vožnji, lepilnega traku in dveh prijemalk iz lunarnega modula, ki sta v osnovi držali svetilke. Po končani odpravi so »blatnik« sneli in ga pripeljali nazaj na Zemljo in je danes na ogled v Nasinem muzeju, na njem pa so jasno vidne sledi abrazije lunarnega peska. LRV je imel tudi kamero, ki jo je upravljal kontrolni center na Zemlji. Preden so astronavti odleteli s površja Lune, so zapeljali vozilo nekoliko stran in z njim posneli vzlet z Lune. Zaradi štirisekundnega zamika je operaterju šele pri Apollu 17 uspelo posneti popoln vzlet.

LRV je bil električni avto, narejen za delovanje v nizki gravitaciji in prilagojen površini Lune. Vozilce je tehtalo samo 210 kilogramov in bilo sposobno voziti še dodatnih 490 kilogramov opreme. LRV je bil dolg 3 metre, medosna razdalja pa je merila 2,3 metra. Okvir je bil narejen iz aluminijeve zlitine in treh delov, ki so bili zloženi eden na drugega med transportom. Tudi sedeža sta bila nadvse preprosta, aluminijaste cevi in najlonski trakovi so še najbolj spominjali na običajen sedež vrtne garniture. Na sprednjem delu je bila namontirana velika antena, LRV pa je imel čisto pravo torzijsko vzmetenje. Tudi kolesa so bila nekaj posebnega. Aluminijasto platišče je bilo obuto v 23 centimetrov široke gume, narejene iz tkanine, prepletene s cinkovimi ploščicami. Polovico površine so pokrivali zobje, narejeni iz titana, ki so poskrbeli za boljši oprijem. Vsako kolo je imelo svoj elektromotor z močjo 190 vatov, za zavijanje pa so poskrbeli električni servo motorji na sprednjih in zadnjih kolesih. Moč je zagotavljal par  36-voltnih srebro-cinkova natrij-hidroksidnih baterij s kapaciteto 121 amper ur vsaka, kar je zadostovalo za 92 kilometrov, vključno z napajanjem komunikacijske opreme in kamer. Vozilo je astronavt upravljal z ročico med sedežema, naprej pospeševanje, nazaj zaviranje, odklon na stran pa zavijanje. Ker je bil LRV čistokrvni avto, seveda niso manjkali merilniki hitrosti, naklona, smeri in temperature komponent.

Sovjetska zveza je na Luno poslala dva avtonomna Lunohoda, enega pred LRV in enega nekaj let pozneje.

Z vsakim roverjem so opravili po tri vožnje, kar je skupaj prineslo 28, 27 in 36 kilometrov, razumljivo pa so jih pustili na Luninem površju, medtem ko na Zemlji v različnih muzejih lahko srečamo le replike ali trenažna vozila.

Od takrat naprej človeštva ni več zaneslo na tuje planete, zato tudi naslednik LRV-a, Space Exploration Vehicle ali po domače lunarni rover 2, ne bo nikoli uporabljen v pravi odpravi. Precej bolj napredno vozilo je neke vrste avtodom, v katerem lahko dva astronavta preživita do 14 dni, 12 koles v šestih parih pa omogoča premikanje v vse smeri. V notranjosti najdemo majhno kopalnico s straniščem, omaro z orodjem, delovne površine in dva sedeža, ki se lahko razpreta v ležišči. V primerjavi z LRV je SEV pravi orjak, saj tehta 3 tone, visok je 3 metre, končna hitrost pa je 19 km/h, doseg pa izboljšan na 240 kilometrov. Med najbolj zanimivimi rešitvami sta obleki astronavtov pritrjeni na zadnji del kabine, ki omogočata izstop astronavta iz kabine neposredno v obleko brez dekompresije.

LRV je skonstruiral Ferenc Pavlics (levo), Nasin inženir madžarskega porekla.

V prihodnjih letih bo na površju Lune spet vozilo nekaj raziskovalnih vozil, vendar le avtonomnih, kar pomeni, da bomo za ponovitev dogodka izpred skoraj 50 let, ko bo za krmilom vozila na tujem planetu spet sedel človek, morali počakati še kar nekaj časa.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
2fast4y
Super članek...še kaj takih,bravo!
6.11.2018 15:04:17

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija