Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zanimivosti   |   Obisk JE Krško - 3. del
Ko bom velik, bom imel svojo jedrsko elektrarno
Ne, teden dni po obisku NEK se ne svetim, spim normalno in tudi dodatnih prstov nisem pognal.
Artur Švarc
21. februar 2020 | 7:48:00

Zakaj smo se pravzaprav odločili, da si pogledamo elektrarno v Krškem? Zato ker je zagotovo tehnično, znanstveno in še v kakem drugem pogledu vrhunec dosežka človeštva. In čeprav je tole naše čudo ob Savi med Krškim in Brežicami staro že več kot štiri desetletja, vzbuja strahospoštovanje, sploh, ker je zelo pomemben del našega električnega omrežja.

Eden od razlogov je sicer rahlo nenavaden – ljudje imamo fetiše na različne reči, naša ženska urednica Urša pa je obsedena z močjo jedrske energije. V podrobnosti ne bom zahajal, ampak, če rečemo, da se nekatere punce lepijo na mišičaste tipe, druge pa…potem… dovolj povedano.

Razlog za izgradnjo naše edine jedrske elektrarne je pravzaprav zelo jasna – povojna industrializacija socializma je zahtevala veliko električne energije in težka industrija kot so železarne, tega ni imela nikoli dovolj – in če je kaj izpadlo, so bile redukcije, pa tudi dnevi brez elektrike. Govorimo o prvih 15 letih po drugi svetovni vojni. Zdaj, od tu naprej je zadeva jasna – v drugi polovici šestdesetih so geologi prečesavali Krško polje in preverjali, ali prostor in podlaga zdržita tak objekt. Leta 1970 sta Slovenija in Hrvaška podpisala pogodbi o graditvi dveh (!) JE. 1974 Savske elektrarne in Elektroprivreda Zagreb skleneta dogovor z Američani, natančneje z Westinghousom, da bodo dobavili opremo in gradili elektrarno.

In potem je prvega decembra 1974 sam Tito vkopal prvi kamen, elektrarna pa je bila končana pet let pozneje. Elektrarna je poskusno začela obratovati maja 1981, avgusta naslednje leto so jo pognali do polne moči, od 1983 naprej pa je v komercialni rabi.

Ob prihodu v industrijsko cono v Vrbini se prav sredi nasadov jablan dviga modro bel stolp, okrog pa je poleg mogočnih daljnovodov še cel kup pomožnih in upravnih zgradb. Osrednja je seveda reaktor, ki je, za tehnofile, tlačnovodni, zraven nje pa je industrijska zgradba s turbinami in pomožnimi zadevami. V reaktorju teče jedrska reakcija, cepitev ali fisija urana 235. Toplota, ki se pri tem sprošča, segreva vodo v v primarnem krogu in od tu naprej se reč ne razlikuje več od termo ali solarne elektrarne. Segreta voda namreč v uparjalniku odda svojo toploto drugemu krogu z vodo, kjer se voda spremeni v visokotlačno paro. Ta gre skozi tri turbine, prvo visokotlačno in dve nizkotlačni, te pa vrtijo tisoč tonski Siemensov generator, ki proizvaja električno energijo. Reaktor deluje z dvema gigavatoma moči, generator na koncu s 37 % izkoristkom daje moč 700 MW. In to je bolj kot ne to.

1000-tonski Siemensov 700 MW generator. 

Vse skupaj ima še hladilni sistem ali terciarni krog, kjer z vodo iz Save hladijo sistem in jo potem vračajo nazaj v strugo reke.

V naslednjih dveh zgodbah bomo predstavili še, kako se reč nadzira in varnostni ukrepi, ki so tudi vesoljski in sploh in oh - zakaj je bolj verjetno, da vas bo do smrti pogrizel sosedov pobesneli hrček kot bi se zgodila nesreča, sploh pa taka »not terrible, not great« černobilska.

Ampak ne, še nismo končali. Ko med nasadi jabolk prideš na veliko parkirišče, je tam nekaj 100 avtomobilov. Med njimi so štiri mesta za polnjenje elektrike, kjer smo brezogljično (!) napolnili našo Kono. To se da samo tu in nikjer drugje! In tam na vogalu stoji tudi Skrivov Piki, ekstremno natunani električni Smart.

V sami elektrarni dela več ko 600 ljudi, nadzorne ekipe so štiri, vsaka ima 10 članov in ti sredi noči z zavezanimi očmi in stoječ na 10 lego kockah vedo, kaj pomeni kaka lučka in kako odreagirati.

V samo elektrarno kar tako ne boste prišli, se je treba napovedati za obisk. Potem tam na recepciji dobite posebno kartico in vas prevzamejo modri in učeni možje, ki razkažejo kontrolno sobo in proizvodnjo elektrike in tudi zapornice na Savi, ki pa zaradi hidroelektrarn niso več potrebne za vzdrževanje vodostaja.

Nadzorna soba je zgodba zase, imajo dve, glavno in simulacijsko, kjer je vse enako, le da na lučke ni priključen reaktor ampak računalnik, ki si izmišljuje čudne scenarije. A o tem, kot rečeno, naslednjič.

Čez dvorišče je velika kockasta zgradba, kjer poteka proizvodnja. Turbine in generator so več nadstropij visoko, je pa neverjeten občutek – zaradi hrupa so pri vhodih gumasti čepki za ušesa, ampak za nas, ki stojimo ob dirkalnikih F1, to ni nič posebnega. Generator se vrti na tako zloščeni osi, da prosto oko ne opazi vrtenja. Tri turbine opravljajo svoje delo, cevi, ki vodijo vanje, tako blizu metra premera, pa ob dotiku z roko ne samo da razkrijejo toploto, pač pa s tresljaji tudi enormno energijo pare, ki teče skozi njih. Generator je hlajen kar s tekočim vodikom. V spodnjih prostorih so vodi terciarnega kroga, pa posebne super varne sobane, rezervni akumulatorji, generatorji, cela znanost skrbi za backup sisteme backup sistemov od backupov sistemov. V vodih hladilne vode iz Save je cel kup kontrolnih in merilnih sistemov vsebnosti spojin, pa ne zato, da bi merili, koliko ribic priplava iz Save, pač pa da primerjajo podatke na vhodu in izhodu in tako ugotovijo, če bi prišlo do puščanj.

Sam reaktor je skrit v tla in pravzaprav, pove naš vodič Andrej Kavčič, stojimo pred zgradbo na višini 100 metrov, ground zero pa je v tleh pod reaktorjem. NEK deluje že 40 let, pred 20 leti je šla skozi veliki remont, saj se spomnite prevoza uparjalnikov iz Kopra po cestah. Gre za ameriško tehnologijo, povsem analogno, ki bo delovala še kar nekaj let. Dejstvo je, da gre polovica elektrike na Hrvaško in dejstvo je, da če želimo preiti v brezogljično prihodnost, potrebujemo prav jedrsko energijo, ki ne ustvarja nobenih emisij. Lani se je tudi prvič začelo bolj glasno govoriti o drugem bloku, če pa bomo želeli elektrifikacijo prometa, ne bo dovolj niti tretji blok. Sploh, ker je slovensko omrežje močno obešeno na eno največjih zablod v zgodovini te države – TEŠ6, kjer izdelujemo CO2 in elektriko.

Pregled slovenske elektrike

Ta hip, ko to pišem, ob sedmih zvečer, Slovenija za vsak proizveden kWh izda 277 gramov CO2. Ni grozno, ni pa dobro, bi rekel naš pokojni prijatelj Anatolij. V spodnji tabeli smo zajeli podatke o deležu, proizvodnji in ogljičnem odtisu.

Vidi se, da nekatere elektrarne delajo s precej nižjo močjo, saj je proizvodnja elektrike zadostna. Predvsem so elektrarne z najvišjim CO2 odtisom tu, da blažijo izpade in povečane zahteve.

Vir

Delež

Moč / Razpoložljiva moč

CO2 / kWh

NEK

27,91 %

690 MW / 696 MW

12 g

Termoelektrarne

21,76 %

538 MW / 921 MW

820 g (!)

Hidroelektrarne

26,28 %

324 MW / 1,23 GW

24 g

Plin (Brestanica)

11,2 %

56 MW / 491 MW

490 g (!)

Hidropotencial

5,66 %

157 MW / 180 MW

246 g

Biomasa

0,69 %

19 MW / 57 MW

230 g

Solarne elektrarne

0,38 %

1 MW / 263 MW

45 g

Veter

0,04 %

1 MW / 3 MW

11 g

Distribucija elektrike je čudo v malem, ta hip iz Avstrije Slovenija dobi 30 % električne energije, 24 % pa jo preda naprej Italiji in Hrvaški, razlika 6 % pa konča v zgornji tabelici, kjer je vsota domače proizvodnje 94 %.

Tudi cena električne energije se spreminja iz ure v uro in je zelo odvisna od povpraševanja in potreb. Načeloma na polno delujejo sistemi z najcenejšo elektriko, to je mama NEK in tisti, ki morajo delovati na neki minimalni moči. Preostalo je za rezervo. In to je dobro.

Skupno slovenska elektrika dobiva kar 69 % iz nizko emisijskih virov (kar je dobro, sem štejemo vse, tudi NEK, razen tistega, kar spreminjamo v dim). Obnovljivih virov je 42 %.

Med ekološko čiste proizvajalke elektrike sodijo Francija, kjer do 80 % elektrike proizvedejo z jedrskimi elektrarnami, fenomen pa sta Švedska, ki ima le 44 gramov CO2 na kWh in 93 % nizko emisijskih virov in Norveška, kjer zahvaljujoč hidro potencialu za elektriko ne kurijo prav ničesar.

Največji pujsek v Evropi je Poljska, tam je CO2 na kWh neverjetnih 630 g, dve tretjini elektrike pa proizvedejo iz premoga.

V svetu ta hip deluje okoli 460 reaktorjev, gradijo pa se novi. Medtem ko vi prižgete luč ali se z električnim avtom vozite okoli - drobni nevidni škrati vesolja s krampi cepijo na milijarde atomčkov vsako sekundo in s toploto kuhajo elektriko, brez katere bi se ustavil čas.

Kakorkoli, če se ne obremenjujemo s politiko, energetiko in podobnimi zadevami, je NEK kljub svoji starosti predvsem tehnični biser in paša za tehnofile, sploh tiste, ki imajo nekaj več teorije. Tako na daleč bi lahko bila zadeva tudi silos za žito ali običajna tovarna. Kadi se nič, ropota navzven ni, vse zgleda precej zeleno. Le jabolka še niso zrela.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
Sledge_Hammer
Mi je jasno, da je drago, če teš ustaviš in da ga rabiš za uravnavanje proizvodnje glede na povpraševanje, ampak ne razumem pa zakaj samo četritino zmogljivosti hidroelektrarn izkoriščamo, ali termoelektrarne res proizvedejo 538MW v "leru" ?
21.2.2020 12:26:45
aichi
Verjetno je povezano s ceno MWh, če se ne rabi, furaš tisto, kio je cenejše, četudi se smodi iz dimnikov na tone
22.2.2020 16:19:30
Sledge_Hammer
mogoče je pa res cena kriva. Pa verjetno ne zato, ker bi bilo ceneje kurit premog ampak ravno zato, ker je dražje!
24.2.2020 17:16:55

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija